Vojvodina Furlanija

Langobarski kralj Alboin je po zavzetju Beneške pokrajine imenoval svojega nečaka Gisulfa I. za 'vojvodo' 'Forum Iulii' '(Furlanije) s sedežem v Čedadu. Gisulf je tam nastanil izbrane langobardske "farae" (družinska združenja).^[1] Furlanija je na vzhodu mejila na Julijske Alpe, na severu na Karnijske Alpe, na zahodu pa se nahaja pozneje ustanovljena Vojvodina Ceneda, ob Tilmentu, in na jugu na Eksarhat Ravena, kateremu je pripadala jadranska obalna regija. Poleg Vojvodine Furlanije so bile med največjimi vojvodinami Lombardskega kraljestva še Benevento, Spoleto in Trento. Pomembnost ustanovitve Furlanije je bila njena lega na meji s Slovenci, Avari in Bizantinskim cesarstvom. ^[2]

Grasulf I. in Gisulf II. sta vzpostavila stik z bizantinskim eksarhom Romanusom in s kraljem Austrazije Childebertom.^[3]

Okoli leta 610 so Furlanijo napadli in ropali Avari. Gisulf II. je bil pri obrambi ubit. Glavno mesto Forum Julii Čedad je bil oropan, ženske in otroci so bili ugrabljeni in odvedeni v Panonijo, moški pa ubiti. Pod vodstvom njegovih sinov Tasa in Kakoja (610-616) je bila vojvodina razširjena na Vzhodno Tirolsko in najbolj zahodno poselitev Slovanov v Alpah, kjer je sedaj kraj Windisch-Matrei, katerega ponemčeno ime pove, da gre za slovensko naselbino morda "Slovenski mitrej". Po padcu rimskega cesarstva so območje naselili alpski Slovani in je bilo vključeno v slovansko kraljestvo Karantanije. Po umoru patricija Gregorja v Opitergiumu (Oderzo) je vojvodstvo prevzel njegov stric Grasulf II..^[4]

Ko je vojvoda Pemmo padel v nemilost, je kralj Liutprand na mesto vojvode leta 739 postavil Ratchisa.^[5] Leta 742 je Ratchis spremljal kralja Liutpranda v kampanji proti uporniškemu "vojvodi" Transamundu iz Spoleta.^[6]

Ko je kralj Liutprand in kmalu zatem tudi njegov nečak in naslednik Hildeprand umrl, je bil Ratchis leta 744 izvoljen za kralja, njegov brat Ajstulf pa je postal "vojvoda" Furlanije. Ko je Ajstulf postal kralj leta 749, je Vojvodino Furlanijo predal svojemu zetu Anselmu. Ko pa je Anselm leta 751 postal opat samostana Nonantola, je vojvodski naslov nasledil Peter. Leta 774 je Karel Veliki imenoval Hrodgaud-a za vojvodo Furlanije , ko je premagal zadnjega kralja Lombardskega kraljestva Deziderija. Hrodgaud se je leta 776 postavil proti Karlu Velikemu, a je bil hitro premagan in umorjen.^[7]

S smrtjo Hrodgauda je Vojvodina Furlanije prenehala obstajati oziroma je postala po letu 776 do 828 Mejna grofija ali marka Frankovskega cesarstva.

Ob koncu 9. stoletja je bil teritorij vojvodine razdeljen na štiri mejne grofije (Furlanijo (z Istro), Karantanijo, Kranjsko (z Liburnijo) in Savsko [8]). Kasneje je del območja prišel pod oglejske patriarhe.^[8]) Leta 952 je bilo nekdanje vojvodstvo Furlanije vključeno v Mejno grofijo Verona.

Pod Napoleonom je bil Géraud-Christophe-Michel Duroc imenovan za častnega vojvodo Furlanije.

• 568–581 Gisulf I.
• 581–590 Grasulf I., brat Gisulfa I.^[9]
• 590–610 Gisulf II. sin Grasulfa I.
• 610–616 Taso in Kako, sinova Gisulfa II.^[10]
• 616-? Grasulf II., brat Gisulfa II.^[11]
• po 645-? Ago
• po 660-? Lupus
• po 664 Arnefrid
• po 666 Wechtar
• po 670 Landar
• po 688 Rodoald
• po 694 Ansfrit (uzurpator)
• pred 700 Ado (brat Rodoald; vendar ne vojvoda, ampak vršilec oz. namestnik^[12])
• po 703 Ferdulf
• po 704 Corvulus
• 706–739 Pemmo
• 739–744 Ratchis (kralj Lombardije)
• 744–749 Ajstulf (kralj Lombardije)
• 749–751 Sv. Anselm († 3.3. 803)
• 751–??? Peter
• 774–776 Hrodgaud

Naslednji vladarji Furlanije so še vedno nosili naslov "dux Foroiulanus" (vojvoda Furlanije)^[13], vendar niso bili vojvode po rodu, temveč so bili vključeni v frankovski politični sistem in so izgubili svojo neodvisnost.

• 776–787 Marcarius
• 787–789 Unroch I.
• 789–799 Erik
• 799–808 Hunfrid
• 808–817 Ajo
• 817–819 Kadolah (Kadaloch, Cadalaunus)
• 819–829 Balderik

Državni zbor pri Wormsu (829), prinese reorganizacijo države Ludvika Pobožnega in soglasje njegovega sina Karla Plešastega o delitvi stare langobardske marke na štiri mejne grofije ali marke.

• 829–??? Unroch II.

Del Lotar I.:

• 846–863 Eberhard
• 863–874 Unroch III.
• 874–888 Berengar I.

Berengarjeva Mejna grofija Verona in Oglej:

• 891–924 Walfred

• Pavel Diakon/Paulus Diakonus: Zgodovina Langobardov/Historia Langobardorum. Prevajalci: Fran Bradač, Bogo Grafenauer in Kajetan Gantar. Založba Obzorja, Maribor, 1988. COBISS.SI-ID 3950592.

• W. D. Foulke, Paul the Deacon. History of the Langobards, Philadelphia 1907, 1974, 2. Aufl.
• Wilfried Menghin: Die Langobarden. Theiss-Verlag, Stuttgart 1985.
• Jörg Jarnut: Geschichte der Langobarden, Stuttgart 1982. ISBN 3-17-007515-2.

• Paulus Diaconus:History of the Langobards Arhivirano 2016-07-29 na Wayback Machine. (englisch)