Oblikoslovje

Oblikoslôvje ali morfologíja je jezikoslovna veja, ki proučuje en del slovnične ravnine jezika, to je oblike, ne pa tudi skladnje besed (to je njihovega zlaganja v besedne zveze, stavke).^[1] Oblikoslovje določa vrstne, oblikovne in funkcijske značilnosti besed. Obsega nauk o besednih vrstah, o oblikah posameznih besednih vrst, njihovem naglasu in o vlogah, ki jo posamezne besedne vrste imajo v besedni zvezi in stavku.^[2]

Glavni članek: Besedna vrsta.

Besedne vrste so množice besed z enakimi skladenjskimi vlogami in drugimi lastnostmi, kot so tvorjenost, slovnične kategorije, konverznost.^[2] V slovenskem jeziku lahko besede razvrstimo v devet besednih vrst:^[2]

• pregibne besedne vrste:
  • samostalniška beseda
  • pridevniška beseda
  • glagol
• nepregibne besedne vrste:
  • prislov
  • povedkovnik
  • predlog
  • veznik
  • členek
  • medmet

Zgornja delitev, ki jo srečamo na primer pri Toporišiču, temelji na skladenjski (stavčnočlenski) vlogi besed. Obstajajo tudi druge delitve, na primer oblikoslovno-pomenoslovna delitev, ki pozna samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik in medmet.^[3]

Ločujemo tri vrste pregibanja:

• sklanjatev – sklanjajo se samostalniške besede in pridevniške besede.^[2] Lahko jim določimo sklon, spol in število;^[3]
• spregatev – spregamo glagole. Osebnim glagolskim oblikam lahko določimo osebo, število, čas, naklon in način, glede na pomen pa še vid in prehodnost;^[3]
• stopnjevanje – stopnjujemo pridevnike in jim lahko določamo stopnjo: osnovnik (lep), primernik (lepši), presežnik (najlepši).^[3] Stopnjujemo tudi nekatere prislove, ki označujejo lastnost, in imajo oblike za stopnje iz ustreznih pridevniških (lepo – lepše – najlepše; zelo – bolj – najbolj).^[2]

Pregibne besede imajo osnovo in končnico.^[3]

Beseda lahko preide iz ene besedne vrste v drugo, kar imenujemo prehod med besednimi vrstami ali konverzija:^[3]

• posamostaljenje:
  • pridevnik v samostalnik (npr. dežurni: Dežurnega krivca so poiskali med učenci. → V razred so poklicali dežurnega.)
  • pridevniški zaimek v samostalniški zaimek (npr. vsak: Vsak dan so igrali nogomet. → Vsak lahko pride na vrsto.)
  • števnik v samostalnik (npr. trije: Trije prijatelji igrajo košarko. → Od dvajsetih igralcev so dobri le trije.)
  • prislov v samostalnik (npr. prav: Prav sem predvideval. → Prepričan sem o svojem prav.)
• prehod samostalnika v prislov (npr. sila: Nobena sila ga ne premakne. → Bil je sila močan.)
• prehod v predlog:
  • samostalnik v predlog (npr. vrh: Prišli so na vrh gore. → Vrh gore so postavili kočo.)
  • prislov v predlog (npr. blizu: Stojiva blizu skupaj. → Blizu hiše je gozd.)
• prehod prislova v členek (npr. prav: Prav sem predvideval. → Prav vsi sodelavci so prišli na sestanek.)