Getit
| Getit | |
|---|---|
 | |
| Splošno | |
| Kategorija | IV. razred - Oksidi in hidroksidi |
| Kemijska formula | α-FeO(OH) |
| Strunzova klasifikacija | 04.FD.10 |
| Klasifikacija DANA | 06.01.01.02 |
| Kristalna simetrija | Ortorombska bipiramida (2/m 2/m 2/m), prostorska skupina P bnm |
| Osnovna celica | a = 4,596 Å, b = 9,957 Å, c = 3,021 Å, Z = 4, V = 138,25 Å3 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 88,85 g/mol |
| Barva | Rumenkasto, rdečkasto do temno rjava |
| Kristalni habit | Okroglasta, ledvičasta do grozdasta masa; kristalčki so ponavavi ploščati, rahlo razpotegnjeni in tvorijo radialno koncentrične oblike |
| Kristalni sistem | Ortorombski |
| Razkolnost | Po {010} popolna, po {100} razločna |
| Lom | Neraven do razcepljen |
| Trdota | 5 – 5,5 |
| Sijaj | Diamanten do svilen |
| Barva črte | Rumenkasto rjava |
| Prozornost | Poplrozoren do neprozoren |
| Gostota | 3,3 – 4,3 g/cm3, povprečna 3,8 g/cm3 |
| Optične lastnosti | Dvoosen (-) |
| Pleohroizem | x: rumen ali brezbarven, y: rjavkasto ali okrasto rumen |
| Kot 2V | Izračunan = 20 - 78º, izmerjen = 0 - 27º |
| Disperzija | Izredna, r > v |
| Ultravijolična fluorescenca | Ne fluorescira |
| Taljivost | 5 – 5,5 |
| Diagnostične značilnosti | Od limonita se loči po sijaju, od hematita pa po barvi črte |
| Drugo | V reduktivnem plamenu se namagneti |
| Sklici | [1][2][3][4][5] |
Getit, igličasta železova ruda, železov žametovec ali železova žametna ruda je železov oksidni mineral s kemijsko formulo α-FeO (OH). Ime je dobil po nemškemu polihistorju Johannu Wolfgangu von Goetheju. Prvič so ga opisali leta 1806 v rudišču Mesabi v Minnesoti (ZDA).
V naravi je zelo pogost in nastaja pri oksidaciji železovih mineralov ali neposredno kot biogena oborina v izvirih in barjih ter v morskih in jezerskih sedimentih.[6] Njegovi najpogostejši spremljevalci so psilomelan, manganit, lepidokrokit, kalcit in kremen. Zelo redko se pojavlja tudi kot primarn mineral v nekaterih pegmatitih.[5] Getit je bil dobro znan že v kameni dobi. Uporabljal se je kot barvni pigment, na primer za jamske poslikave v jamah Lascaux v Franciji.
Sestava
Getit je železov oksihidroksid. Mineral kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu in tvori prizmatične igličaste kristale, običajno pa je masiven. Polimorfa getita sta feroksihit in lepidokrokit, ki imata enako kemijsko formulo, vendar drugačno kristalno strukturo in se zato obravnavata kot samostojna minerala.
Uporaba
Getit je pomembna železova ruda. V manjših količinah se uporablja tudi kot anorganski pigment. Z železom bogate lateritne zemlje, ki so nastale nad serpentinitnimi kamninami v tropih, se rudarijo kot železove rude ali rude drugih kovin.
Nastanek
Getit je nastal kot primarni mineral v hidrotermalnih depozitih ali s preperevanjem drugih z železom bogatih mineralov, zato je pogosta sestavina zemlje. Nastal je tudi z obarjanjem iz podtalnice ali v drugih pogojih sedimentiranja.
Razširjenost
Getit je razširjen po celem planetu, večinoma v obliki konkrecij, stalaktitskih formacij, oolitov ter ledvičastih in grozdičastih akumulacij. Pogosto se pojavlja v barjih in šotiščih, na tleh podzemskih jam in na dnu jezer in potokov. Na sulfidnih ležiščih tvori železni klobuk, ki nastane s preperevanjem železovih sulfidnih rud.
Velika nahajališča getita so v Angliji, Avstraliji, na Kubi in v ZDA.
Nahajališča getita v Sloveniji so Jesenice, Litija, Mirna Peč in Žužemberk.[7]
Sklici
- ↑ Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
- ↑ http://webmineral.com/data/Goethite.shtml Webmineral data
- ↑ http://www.mindat.org/min-1719.html Mindat data with locations
- ↑ http://www.galleries.com/minerals/oxides/goethite/goethite.htm Arhivirano 2011-10-16 na Wayback Machine. Mineral galleries
- ↑ 5,0 5,1 R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 58-59.
- ↑ C. van der Zee, D. Roberts, D.G. Rancourt, C.P. Slomp. Nanogoethite is the dominant reactive oxyhydroxide phase in lake and marine sediments. Geology 31 (2003), str. 993-996.
- ↑ Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.
