Pojdi na vsebino

Palestinska Sirija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Provincia Syria Palaestina
Ἐπαρχία Συρίας τῆς Παλαιστίνης
Provinca Rimskega cesarstva
135–390

Syria Palaestina (na zemljevidu označena kot "Palestina") po letu 135 n. št.
Glavno mestoCezareja
Zgodovinsko obdobjeklasična antika
• konec Bar Kohbove vstaje
135
• ukinitev
390
Predhodnik		 Naslednik
Judeja (rimska provinca)
Palaestina Prima
Fenicija (rimska provinca)

Palestinska Sirija[1][2] (latinsko Syria Palaestina, grško starogrško Συρία ἡ Παλαιστίνη, Syría hē Palaistínē) je bilo ime, s katerim je rimski cesar Hadrijan poimenoval rimsko provinco Judejo po zatrtju Bar Kohbove vstaje leta 135 n. št.[2][3][4]

Okoli leta 357 je bila provinca razdeljena na Prvo Palestino in Palestino Salutaris. Leta 409 je bil Prva Palestina še naprej razdeljena na manjšo Prvo Palestino in Drugo Palestino. Palestina Salutaris je bila preimenovana v Tretjo Palestino ali Palestino Salutaris.[5]

Ozadje

[uredi | uredi kodo]
Več informacij: Bar Kohbova vstaja in Judeja (rimska provinca)

Sirija je bila zgodnja rimska provinca. K Rimski republiki jo je priključil Pompej po porazu armenskega kralja Tigrana Velikega v tretji mitridatski vojni leta 64 pr. n. št.[6] Po delitvi Herodovega kraljestva v tetrarhijo leta 6. n. št., jo je postopoma absorbiralo Rimsko cesarstvo. Rimski Siriji sta pripadli Itureja in Trahonit.

Rimska provinca Judeja je obsegala pokrajine Judeja, Samarija in Idumeja. Kasneje se je razširila na dele nekdanjega Hasmonejskega in Herodovega izraelskega kraljestva. Ime je dobila po Judejski tetrarhiji Heroda Arhelaja, vendar je obsegala veliko večje ozemlje.

Glavno mesto rimske Sirije je bila od samega začetka rimske vladavine Antiohija, medtem ko je bilo glavno mesto province Judeje leta 6 n. št. prestavljeno v Cezarejo Maritimo.[7]

Judejska provinca je bila že ob ustanovitvi leta 6 n. št. med Kvirinijevim popisom prebivalstva prizorišče nemirov. Provinci Judeja in Sirija sta bili ključni prizorišči vse večjih konfliktov med judovskim in helenističnim prebivalstvom, ki so eksplodirali v več judovsko-rimskih vojnah. V prvi judovsko-rimski vojni (66–70 n. št.) je bil leta 70 uničen jeruzalemski tempelj in uvedena judovska taksa (Fiscus Judaicus). Prvi vojni sta sledili Kitosova vojna (117-118) in Bar Kohbova vstaja (132–135). V slednji so uporniki obladovali dele Judeje. Hadrijan je proti njim poslal Seksta Julija Severja, ki je upor brutalno zatrl.

Hadrijan je malo pred vstajo ali kmalu po njej spremenil ime Judeje v Palestinska Sirija in na ruševinah Jeruzalema ustanovil Aelio Capitolino. Večina poznavalcev sklepa, da je bila ustanovitev cesarjev poskus prekinitve povezav Judov s to regijo.[8][9][10][11] Ozadje in Hadrijanovi razlogi za spremembo imena so nejasni.[12][13]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Utrditev meja

[uredi | uredi kodo]

Po zlomu Bar Kohbove vstaje je rimski cesar Hadrijan provinco Judejo preimenoval v Palestinsko Sirijo.[1][2]

Ime Palestinska Sirija ni bilo novo, saj ga je na primer Herodot uporabil že v 5. stoletju pr. n. št. v razpravi o delih pete province Ahemenidskega cesarstva. Imenoval jih je Fenicija, Ciper in "tisti del Sirije, ki se imenuje Palestina" (jonsko grško Συρίη ἡ Παλαιστίνη, Suríē hē Palaistínē).[14] Leta 2018 je Nur Masalha opisal Palestino kot del obsežnejše sirske regije, ki je obsegala Levant od Kapadokije in Kilikije na severu do Fenicije in Palestine, ki sta na jugu mejili na Egipt.[15] Mesto Aelia Capitolina je zgradil cesar Hadrijan na ruševinah Jeruzalema. Glavno mesto Sirije je ostala Antiohija.

Okoli leta 300 je bila Palestinska Sirija razširjena na južni del rimske province Arabia Petrea: Negev, del Sinaja in Edom.[16]

Konflikt s Sasandi in ustanovitev Palmirskega cesarstva

[uredi | uredi kodo]
Napis v Palmiri, napisan v čast Zenobijinemu očetu Juliju Avreliju Zenobiju

Leta 212 se je trgovanje Palmire zmanjšalo zaradi sasanidske zasedbe ustja Evfrata in Tigrisa. Leta 232 se je rimska sirska legija neuspešno uprla Rimskemu cesarstvu.

Rimski cesar Valerijan je za guvernerja Palestinske Sirije imenoval Septimija Odenata, kneza aramejske države Palmira. Ko so Valerijana leta 260 ujeli Sasanidi in je umrl v perzijskem ujetništvu, je Odenat na maščevalnem pohodu prodrl vse do Ktezifona pri sedanjem Bagdadu in dvakrat napadel mesto. Po Odenatovem umoru, ki ga je izvedel njegov nečak Makonij, je oblast prevzela Odenatova žena Zenobija in v Palmiri vladala v imenu svojega sina Vabalata.

Zenobija se je uprla rimski oblasti in s pomočjo Kasija Longina zasedla Bosro in ozemlje na zahod do Egipta in ustanovila kratkoživo Palmirsko cesarstvo. Zatem je zasedla Antiohijo in velik del Anatolije. Leta 272 je rimski cesar Avrelijan končno ponovno vzpostavil rimsko blast in oblegal in opustošil Palmiro. Mesto ni nikoli več doseglo svoje nekdanje slave. Avrelijan je Zenobijo ujel in jo odpeljal v Rim. Z Zenobijo, okovano v zlate verige, je v prisotnosti senatorja Marcela Petra Nutena paradiral po Rimu, potem pa ji je dovolil umik v vilo v Tiburju, kjer je še nekaj let aktivno delovala v rimski družbi. V Palmiri je ustanovil legionarsko trdnjavo. Palmira je bila še nekaj časa aktivno trgovsko mesto, vendar ni ostala pomembna postaja na rimskih cestah v Sirijski puščavi.[17]

Dioklecijan je v Palmiri zgradil Dioklecijanov tabor za več legij in mestno obzidje, s katerim je nameraval mesto zaščititi pred Sasanidi. V bizantinskem obdobju je bilo v mestu zgrajenih samo nekaj cerkva, večina mesta pa je začela propadati.

Reorganizacija

[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 390 je bila Palestinska Sirija reorganizirana v več upravnih enot: Palestina Prima (Prva Palestina), Palestina Secunda (druga Palestina) in Palestina Tertia (Tretja Palestina, v 6. stoletju)[18] ter Sirija Prima (Prva Sirija), Fenicija Prima (Prva Fenicija) in Fenicija Lebanensis (Libanonska Fenicija). Vse so bile vključene v veliko bizantinsko Diecezo Vzhod. V diecezo so spadale tudi province Izavrija, Kilikija, Ciper (do leta 536), Eufratenzis, Mezopotamija, Osroena in Arabija Petraea.

V Palestino Primo so spadale Judeja, Samarija, Paralija in Perea z guverjem v Cezareji. Palestina Secunda je obsegala Galilejo, spodnjo Izraelsko dolino, pokrajine v Vzhodni Galileji in zahodni del nekdanjega Dekapolisa. Upravno središče je bil Skitopolis. V Palestino Tertio je spadal Negev, južni transjordanski del Arabije in večina Sinaja s Petro, kjer je običajno uradoval guverner. Palestina Tertia je bila znana tudi kot Palestina Salutaris.[19]

Religija

[uredi | uredi kodo]

Rimski kult

[uredi | uredi kodo]

Po judovsko-rimskih vojnah (66-135 n. št.) je pomen Jeruzalema za krščanstvo začel upadati, ker se je mesto za nekaj časa pretvorilo v pogansko Aelio Capitolino. Zanimanje je ponovno začelo rasti po romanju Konstantinove matere Helene v Sveto deželo okoli leta 326-328.

V Judeji so bila ustanovljena nova poganska mesta Elevteropol (Bait Jibrin), Diopol (Lidd) in Nikopol (Emmaus).[20][21]

Zgodnje krščanstvo

[uredi | uredi kodo]

Rimljani so uničili krščansko judovsko skupnost v Jeruzalemu, ki je obstajala od Jezusovih časov.[22] Tradicionalno se verjame, da so jeruzalemski kristjani dočakali judovsko-rimske vojne v Pelli v Dekapolisu.

Vrsta judovskih škofov v Jeruzalemu, ki naj bi se začela z Jezusovim bratom Jakobom Pravičnim, je v cesarstvu prenehala obstajati. Hans Kung v svoji knjigi Islam: preteklost sedanjost in prihodnost namiguje, da so judovski kristjani poiskali zatočišče v Arabiji.[23] Krščanstvo se je prakticiralo tajno. Pod Septimijem Severjem (193–211 n. št.) se je helenizacija Palestine nadaljevala.[20]

Prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]

V južnem Levantu so do okoli leta 200 kljub genocidu v judovsko-rimskih vojnah prevladovali Judje.[24] Drugi del prebivalstva so tvorili Samarijani in pogani.

Na začetku bizantinskega obdobja in razpustitvi Palestinske Sirije so Judje postali manjšina ob Samarijanih, poganskih Grko-Sirijcih in večinskih sirijskih kristjanih.[25]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Trevor Bryce (2009). The Routledge Handbook of the Peoples and Places of Ancient Western Asia.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Roland de Vaux (1978). The Early History of Israel. str. 2.
  3. ↑ Lehmann, Clayton Miles (poleti 1998). "Palestine: History: 135–337: Syria Palaestina and the Tetrarchy". The On-line Encyclopedia of the Roman Provinces. University of South Dakota. Arhivirano iz izvirnika 11. avgusta 2009. Pridobljeno 24. avgusta 2014.
  4. ↑ Moše Šārôn (1988). Pillars of Smoke and Fire: The Holy Land in History and Thought.
  5. ↑ Dan, Yaron (1982). "Palaestina Salutaris (Tertia) and Its Capital". Israel Exploration Journal. 32 (2/3): 134–135. JSTOR 27925836.
  6. ↑ Martin Sicker (2001). Between Rome and Jerusalem: 300 years of Roman-Judaean relations. ISBN 9780275971403. Pridobljeno 26. julija 2012.
  7. ↑ H.H. Ben-Sasson, ur. (1976). A History of the Jewish People. str. 247.
  8. ↑ Cassius, Dio (1927). Dio's Roman History, Volume VIII, Books 61-70. World: Loeb Classical Library. str. 447.ISBN 9780674991958.
  9. ↑ H.H. Ben-Sasson. A History of the Jewish People. Harvard University Press, 1976. str. 334. ISBN 0-674-39731-2.
  10. ↑ Ariel Lewin. The archaeology of Ancient Judea and Palestine. Getty Publications, 2005. str. 33. ISBN 0-89236-800-4.
  11. ↑ Syme, Ronald (1962). "The Wrong Marcius Turbo". The Journal of Roman Studies. 52 (1–2): 87–96. doi: 10.2307/297879.ISSN 0075-4358. JSTOR 297879.
  12. ↑ Feldman 1990, str. 19.
  13. ↑ Jacobson 2001, str. 44-45.
  14. ↑ Anson F. Rainey (februar 2001). "Herodotus' Description of the East Mediterranean Coast". Bulletin of the American Schools of Oriental Research. The University of Chicago Press on behalf of The American Schools of Oriental Research (321): 57–63. doi:10.2307/1357657. JSTOR 1357657. S2CID 163534665. Pridobljeno 20. maja 2021.
  15. ↑ Masalha, Nur (2018). Palestine: A Four Thousand Year History. London: Zed Book. str. 72–76. ISBN 978-1-78699-272-7.
  16. ↑ Tsafrir, Yoram (1986). "The Transfer of the Negev, Sinai and Southern Transjordan from 'Arabia' to 'Palaestina.'". Israel Exploration Society. Israel Exploration Journal. 36 (1/2): 78. JSTOR 27926015.
  17. ↑ Isaac (2000), str. 165.
  18. ↑ Thomas A. Idniopulos (1998). "Weathered by Miracles: A History of Palestine From Bonaparte and Muhammad Ali to Ben-Gurion and the Mufti". The New York Times. Pridobljeno 11. avgusta 200.
  19. ↑ "Roman Arabia". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 11. avgusta 2007.
  20. ↑ 20,0 20,1 Shahin, Mariam (2005). Palestine: a Guide. Interlink Books. str. 7. ISBN 1-56656-557-X.
  21. ↑ Encyclopædia Britannica (2007). Palestine. In Encyclopædia Britannica Online, 2007. Pridobljeno 12. avgusta 2007.
  22. ↑ Whealey, J. (2008). "Eusebius and the Jewish Authors: His Citation Technique in Apologetic Context". Journal of Theological Studies. 59: 359-362.
  23. ↑ C. Clemen, T. Andrae, H.H. Schraeder, str. 342.
  24. ↑ Scholastic Library Publishing (maj 2006). Encyclopedia Americana. Scholastic Library Pub. str. 305. ISBN 978-0-7172-0139-6. Pridobljeno 28. junija 2011.
  25. ↑ Élie Barnavi; Miriam Eliav-Feldon; Denis Charbit (2002). A historical atlas of the Jewish people: from the time of the patriarchs to the present. Schocken Books. str. 68. ISBN 978-0-8052-4226-3. Pridobljeno 28. junija 2011.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Jacobson, David (2001), »When Palestine Meant Israel«, Biblical Archaeology Review, 27 (3), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2011
  • Feldman, Louis H. (1990). »Some Observations on the Name of Palestine«. Hebrew Union College Annual. Hebrew Union College – Jewish Institute of Religion. 61: 1–23. JSTOR 23508170.
  • Nicole Belayche, "Foundation myths in Roman Palestine. Traditions and reworking", in Ton Derks, Nico Roymans (ur.), Ethnic Constructs in Antiquity: The Role of Power and Tradition (Amsterdam, Amsterdam University Press, 2009) (Amsterdam Archaeological Studies, 13), 167-188.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Palestinska_Sirija&oldid=6213685«