Velelnik

Velélnik ali imperatív je glagolska oblika za izražanje velelnega naklona,^[1] torej glagolskega naklona, ki izraža zaželenost glagolskega dejanja^[2] oziroma spodbuja k vršitvi dogodka (nesiva, pojdimo, delajmo, molči, pridita, prenehajte, bodi povedano).^[3] Rabi se za 1. osebo dvojine in množine ter 2. osebo vseh števil.^[4]

Zaželenost glagolskega dejanja, ki ga izraža velelnik, je večja ali manjša, lahko je komaj nakazana ali pa celo nasilna. Pomeni lahko prošnjo, nasvet, željo, poziv, zahtevo, dovoljenje, zapoved.^[2]

Velelnik tvorimo iz sedanjiške osnove:^[3]

• z glagolsko pripono -i- (nesem → nesiva, nesimo, nesi, nesita, nesite; nosim → nosiva, nosimo, nosi, nosita, nosite);
• z glagolsko pripono -j- (delam → delajva, delajmo, delaj, delajta, delajte; jem → jejva, jejmo, jej, jejta, jejte);
• s krnitvijo -e-ja pri glagolskih priponah na -je- (kupujem → kupujva, kupujmo, kupuj, kupujta, kupujte; pijem → pijva, pijmo, pij, pijta, pijte);
• posebnosti so velelniške oblike imeti → imej; gledati → glej; bati se → boj se; stati → stoj; vedeti → vedi; iti → pojdi; biti → bodi.^[4]

Trpna oblika velelnika je opisna (hvaliti → bodi hvaljen; povedati → bodi povedano).^[3]

Končnice v velelniku so iste kot v sedanjiku, le da je v ednini ničta končnica (-ø):^[4]

Obstajajo tudi glagoli, ki velelniških oblik ne poznajo (npr. glagol 'moči').^[5]